Pravijo, da dveh začetkov ni, naša zgodovina pa dokazuje nasprotno.

Prvi začetek se je zgodil »davnega« leta 1980, ko se je na Viču v Ljubljani skotila majhna črnuška, ki smo ji že kmalu po rojstvu z dovoljenjem njenih »rejnikov« dali ime Ajda. Tretjega marca rojena labradorka je prišla takoj, ko so jo dali in prinesla v naš dom (takrat sem stanovala še pri starših) ogromno novosti. Seveda je bila prva noč najina, preživeli sva jo polovico v uti, polovico zunaj, zmrzujoč in čakajoč na svit.

Kakor vsi prvo-kosmatinci, je bila tudi Ajda genialna. Opravili sva osnovno šolanje, izpit 1 (z obrambo vred - seveda je ona za rokav mislila, da je plen), »kriva« je za srečanje z Iztokom. Sestra je hodila z njo v ruševine, jaz v lavine…. Bila je prvi pes v Jugoslaviji, ki je šel v rudnik reševat zasutega rudarja. Jemali smo jo na morje v Dalmacijo, na smučanje v tujino, znala je šteti, biti blazno sestradana in sploh vse neumnosti, ki spadajo zraven. Z njo sem pridobila tudi intenzivni tečaj prvega legla: od paritve do carskega reza, sepse ter odstranitve maternice ter posledično hranjenja 7 mladičkov na vsaki dve uri, noč in dan, teden za tednom. Nekega dne je na veterini zaradi morda pretirane zaskrbljenosti pred dopustom vsled nedolžnega šepanja dobila antirevmatike, mi pa smo ji jih skrbno dajali – preveč skrbno. Po skrajšanih zimskih počitnicah je tretji dan po operaciji perforacije želodca izdihnila na mojih rokah, še ne stara 4 leta.

Cela družina, z mojim očetom vred, ki je bil pred tem dolga leta gluh za moje neusahljive prošnje po kužku, je padla v globoko praznino žalosti. Po prezgodnjem neuspešnem poskusu s Falo, psičko, ki ji je policija iskala nov dom, smo čez dobrega tričetrt leta ponovno poiskali črno kepo, tokrat iz legla našega sedanjega dobrega prijatelja Jožeta Urha, Gajo. Gajči je brez sramu vstopila poleg Ajde v moje srce ter ga napolnila s hvaležnostjo, sploh pa je bila moje poročno darilo meni. Tudi z Gajo sva dosegali krasne rezultate na ruševinah, bili uvrščeni v državno Mobilno enoto reševalnih psov in pobirali dobre uvrstitve, tako v delu kot na razstavah. Tudi mladički so bili, zopet s carskim rezom, na srečo brez sepse, tako da je bilo dojenje normalno. Leto 1986 je bilo odločilno: z mojo psico, ki je bila seveda najlepša na svetu, sva se prijavili na svetovno razstavo na Dunaj. Ko sva si z Iztokom v najini mali diani zjutraj ogledovala prihajajoče labije, široke, debele, zamaščene, zaobljene in kar je še takšnih pridevnikov, sva vriskala od navdušenja: tole ne more biti kakšna posebna konkurenca, sva že zmagala ! Ko pa sva potem sedela pred krogi, kjer so ocenjevali najino pasmo, sva bila bolj in bolj tiho ter zamišljena. Od blizu namreč sploh niso bili tako debeli, zavaljeni in kar je še takšnega, ampak kar nekam močni, bogato odlakani, z debelimi vidrastimi repi, širokih lobanj in gobcev, predvsem pa so bili zelo dobre volje, kar so dokazovali z intenzivnim mahanjem z repom. Instinktivno sem čutila, da nekaj ni prav – slaba ocena, s katero sva se pobrali iz kroga, je to potrjevala. To je bila prva intenzivna šola v zunanjosti labradorjev in bilo je kot zamah s kladivom po glavi. Imela pa sva še toliko poguma, da sva zmagovalca, gospoda z Danske, potegnila za rokav ter ga prosila za naslov, v kolikor bi kdaj imela priložnost, da si lahko privoščiva drugega psa. Vmes se je zgodil še nemški ovčar Jogi, ki je Iztoku prinesel toliko radosti ob uspehih ter toliko zaskrbljenosti ob deformaciji hrbtenice (invalidsko smo ga upokojili pri treh letih). Potem pa smo se po srečnem naključju lahko vselili v hišo z ogromnim vrtom v Črni vasi in tako so bili izpolnjeni pogoji za naslednjega psa.

In tu se začne drugi začetek: rokav, ki sem ga pocukala na Dunaju, je pripadal gospodu Henriku Johansenu, možu gospe Lene, ki imata registrirano psarno Dee-Fair. Po dolgih letih poznanstva in prijateljevanja ter medsebojnega obiskovanja sem zaprosila za psičko. Ker sta vedela, kaj iščem, sta se temu posvetila z vso odgovornostjo in mi dobro leto kasneje iz skrbno načrtovane kombinacije ponudila črno labradorko. Ko sva jo sedmega februarja 1995 prišla iskat, je bila pri svojih petih mesecih tako lepa, da mi je jemalo sapo. Sofie je v najine oči prinesla popolnoma drugačno perspektivo: ko sta z Gajo stali skupaj, ni bilo dvoma, katera smer je prava – pa čeprav je bila Gajči še vedno tako moja… Potem sta odšla, v trinajstem letu najprej Gaja, kmalu nato v desetem še Jogi in naše prvo obdobje je bilo končano.

Z Zofko je bila zadeva popolnoma enaka in vendar popolnoma drugačna: znala je malo manj, ker ob službi, dveh otrocih in hiši seveda ni toliko časa za učenje štetja in iskanja v ruševinah, je pa zato uživala na kavču, v skledi ter v divjadi. Iztok je z njo izredno uspešno opravil lovsko tekmo v prinašanju in to ponovil še enkrat. Po razstavah sva hodila z vedno večjim veseljem, velikokrat zmagovala, velikokrat ne, šla v Avstrijo na prestižno klubsko razstavo zmagat pasmo z mladinko, v Dortmund zato, da je v krogu, sredi finalnega ocenjevanja, opravila veliko potrebo, iz Münchna smo odnesli trojko. Ko je bil čas, sva šla na sever Nemčije parit s svetovnim prvakom z imenom Famo, pa ni ostala breja. Ko sva isto ponovila čez 6 mesecev in se drugič vračala z dolge poti (mami, hvala za vsa varstva), sva ugotovila: še nikoli nisva šla tako daleč samo gledat, …in to že drugič. No, potem smo končno dočakali premiero, prvo leglo s priimkom Tylah, pa Sambo, ki sedaj uživa pri Štebihovima na Ptuju. Potem sva šla spet na Dansko po Kiki, pa zadržala Darmo, pa Trish, potem sva šla leta 2000 v Francijo k Felicity Leith-Ross – psarna Of Tintagel Winds - parit z njenim čudovitim samcem Charlijem, ki je bil dolga leta najboljši plemenjak v Franciji, pa nenačrtovano in mimogrede (ker se ne znam upreti lepemu) »odnesla« še Fanny (Felicity, hvala za zaupanje), ki je tako v letu 2001 kot 2002 premagala vse prinašalce na avstrijski klubski. Pa da ne pozabim našega prvega domačega samca Jacka in njegove sestre, naše črne lepotičke Cher. Oh, seveda priznam skok čez plot: zlati prinašalec Frosty je prišel iz finske psarne Karvin v hišo »pomotoma«, Danka Joy pa, ker je bila ob nepravem času v dosegu mojih rok (tudi ona je prišla k hiši »na kredit« - hvala, Anni). No, Joy je sedaj pri naših prijateljih, kjer je Kraljica na Betajnovi. Doma jih je sedaj devet, in pri tem bomo nekaj časa ostali, ker so prava banda, ki nagaja kot je treba in jih imamo polne roke.

Tako, zgodovina je relativna, ima več začetkov – pasjih, pa pasjih. Poleg vdanega pogleda imajo psi še šape z nohti, vsak dan nezmotljivo najdejo enega od še živečih šopov trave in se nanj polulajo, kakajo na ravnokar sveže pograbljen del vrta, poleg tega so iz meni neznanih razlogov vedno spočiti za vse neumnosti. Nekega poletnega dne je Sofie, ta stara koza, naredila metrsko vrtačo na gredi, ker ji je bilo pač vroče! Ko sem pa pomila, je bazenček izkoristila Joy. Naše pse visoko cenijo v lokalni vrtnariji, ker vsako leto skoraj popolnoma obnovim rože, ki druga za drugo izginjajo iz lončkov in za to seveda zapravim premoženje.

Skratka, imamo se fino, celo moji hčeri Katja in Nika uživata, da o mojem soprogu, ki je stalni podporni član krdela, sploh ne govorim. Že zdavnaj se je moral sprijazniti s toliko kosmatimi nogami, upam, da bo zdržal. Dokler se bomo me tri depilirale…….